Teh je tudi čedalje več, samo v resnici so samo razredčeni z vodo in kemijskimi nadomestki in imajo od 0.5 do 5 % alkohola, prava piva pa imajo tudi do 10%.
Pa smo spet tam : vse je danes samo marketing in politika.
Ni ga čez pravo pivo in staro legendarno kulturo pitja.
Će pa si ga nemoreš privoščiti pa dobiš Uni(on) in Laško na Kraljih ulice.
Legendarni in žal pokojni Kralj Tone ga je vedno imel pri sebi in sva zmeraj enega cuknila v kolikor sem šel mimo
Ne skrbi, Kingstoni in njihov Dare obvladajo zadevo in so kos vsem časom in na tekočem.
Tapravi idrčani vedo kako se zadeve lotiti.
Sva bila enkrat na pivu in šnopcu pa nisva vedela kako priti iz Ljubljane oziroma današnjega Zokilanda v Idrijo ; jaz sem ga pospremil do Avrigotovega perona za to smer, jaz sem pa sem vsedel v takratno Rondo in tudi nevem kako sem prispel iz Centra do Biotehnične fakultete.
Pa takrat še niso nizozemci imeli Uniona in Laškega, ampak sta bila ločena in še taprava pirčka. Pa šnopčk je bil taprav ljubljančan, ne pa današnja scavnica od Zokilanda.
Pivovarna Zajc, Cerkno. 1.420 všečkov · O tem govori 79 oseb · 24 oseb je bilo tu. Nova kraft pivovarna na Idrijsko-Cerkljanskem. Minister za zdravje opozarja: "Prekomerno pitje alkohola škoduje...
a mogoče kdo ve kje se nahaja legendarni klošar KuZla ?
Je še živ?
To je članek prekopiran iz Mladine, leta 2001 :
Kuzla - prvi slovenski panker
Ime mu je Gorazd Štrukelj, ampak pod tem imenom ga ne pozna nihče. Kličejo ga Kuzla in večina misli, da je zgolj klošar, pa ne bo povsem držalo. Kuzla je bil prvi slovenski panker in pred petindvajsetimi leti še ni bil klošar. Fant iz Borovnice, ki je postal Kuzla, potem ko ga imidž Jamesa Deana ni več zadovoljil.
Kuzlo sva iskala na Metelkovi, med bledoličnimi in rahlo shujšanimi džankiji, ki so ugotavljali, da pravih klošarjev dopoldne ni več v kulturnem središču, zaradi zadnje policijske racije. Kje bi torej lahko bil? "Tuki ziher ne." Več možnosti naj bi imela, če bi šla proti Prešernovemu spomeniku. Na srečo še vedno velja, da džankijem ni zaupati, saj se je v istem trenutku le deset metrov stran čez cesto pojavil Kuzla. Skoraj tak kot leta 1978. Mogoče bolj rdečeličen, mogoče malo bolj toplo oblečen, a še vedno neurejen in pankovsko tečen. Vrgla sva ga v avto in mu povedala, da se bomo pogovarjali. "O čem?" O panku, jasno, o četrt stoletja panka. Pa še za pijačo bova dala in kasneje se je izkazalo, da sva dala za dve pijači in za rdeče boss, ki jih ima najraje, in še dva jurja tolarjev, ker toliko stane topla juha. Inflacija pač.
Kuzla je bil od nekdaj žicar, če se je hotel prebiti iz domače Borovnice (rodil se je v Cerknici, imel je brata in dve sestri, s katerima nima stikov) v center Ljubljane, v center normalnega življenja, iz province v belo mesto, je moral žicati, štopati ali pešačiti. Prvič se je na tak način v Ljubljano prebil leta 1968, za poba, ki se je rodil istega leta kot prve jugoslovanske filter cigarete, je bil to podvig. "Ponavadi sem se peljal z vlakom, včasih sem pa peš prišel. Vzameš vrečko, pet litrov vina notri, pa počasi gas. Ko zmanjka vina, ne veš, koliko časa si hodil. Vzame ti dobre tri ure in pol, samo ne po cesti, ampak po progi. Če sem imel denar, sem šel pa z vlakom." Nazaj je šel vedno z vlakom, je že nažical. Sicer pa naj bi se bil Kuzla s tem ukvarjal že od malega, tako se vsaj spominja njegov sosed iz Borovnice Ciril Hrovatin - Ciko: "Živeli so v bedi, starša sta bila pijanca, tudi on je zgodaj začel piti in ni končal šole. Brat Miran je bil neverjetno inteligenten tip, eden najboljših učencev v osnovni in srednji šoli, potem pa se mu je strgalo, šel je z ladjo po svetu. Kuzli sta bila pank in anarhistična filozofija pisana na kožo, saj je prek njiju fural bohemsko stanje."
Od leta 1975 je bil skoraj vsak dan v Ljubljani. "Samo takrat še ni bilo panka. Jaz sem se takrat nosil še bolj v sistemu Jamesa Deana." Ja, res, imel je kavbojke, t-shirt in črn usnjen džeki. Potem pa so prišli bendi, ki jih iz pozabljivosti zdaj meša, prav tako čas njihovih nastankov in njihov vpliv na slovensko sceno, sicer pa še zares ve, kdo vse so bili pravi pankerji. "Mislim, da se je pank začel tam okoli leta 74 z zelo dobrim bendom The Damned iz Amerike, no, pol so začeli malo Ramonsi, Clashi, potem, ko so pa Pištole prišle, smo pa tudi mi prišli na večjo sceno." Okej, okej. Leta 1974 je bil edini panker v Evropi pa i šire samo Tomaž Domicelj. Za letnice Kuzle res ne bomo več spraševali. Njegova takrat najljubša benda sta poleg naštetih še Sham 69 in UK Subs. Ortodoksen pank, nobenega novega vala, nobenih ženskih vokalov, le ostre kitare. In kam so hodili konec sedemdesetih pošteni pankerji žurirat? "Stopoteka, Pod skalco, Študent, Medex, Rio pa razni partiji... Ampak žicali smo pa ves čas in zmeraj smo kaj dobili."
Zadnje čase je dve leti preživel v Črnomlju, kjer ima spravljeno edino svoje pravo bogastvo, 140 bedžev z motivi panka in Pistolsov. V Borovnici so prodali očetovo in mamino hišo in potem sta se z bratom preselila dol v poceni bajto. "V Črnomlju je bil žur, noben frajer v belokranjskem klubu ne plačuje nikomur pijače. Vsi od doma prinesejo domače vino pa šnops, bolj poceni skozi pridejo." Ampak tja ne bo šel nikoli več. Pravi, da mu je pred štirimi meseci umrl brat in zato se je za vedno vrnil v Ljubljano. Ampak ne na Metelkovo. "Ne, zaenkrat imam eno tako čudno bazo, en jogi, en čuden, nikakav kovter imam na železniški postaji."
> Večkrat smo se sestali, ko sem bil še v Ljubljani in šli na pivo.
Kasneje sem ga enkrat peljal s svojim prvim avtom v Borovnico in nazaj.
Ker bom te dni po zelo dolgem času v Ljubljani sprašujem če kdo ve kje se skriva in kaj počne?
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja funkcionalnosti in boljše uporabniške izkušnje spletnega mesta. Z uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo piškotkov.
Napisano
Pr' Bricmanu smo se danes sprostili
Povezava za deljenje
Deli na druge strani