Danes me je pa na obrate spravila ena "deklica", ki mi je začela jamrati, da koliko ima sedaj dela in da je delala 12 dni brez prestanka in naredila 120 delovnih ur.
A bejž no. Take delovnike smo imeli mi še pred tem kronanim virusom! Pa nismo imeli komu jamrat. Poleg tega nam v javnem sektorju ne izplačujejo več kot 20 nadur na mesec. Zdaj sta šla pa dva na bolniško (eden na operacijo, drugi je imel nesrečo), in nas je še toliko manj. Če vzamem samo čas od 16.3. do danes (10.4.), sem imel samo en vikend prost. Dva dni, nič več. V sedemindvajsetih koledarskih dnevih sem bil prost zgolj dva dni. In mi začne tisti deklič jokcat, ker mora delat 12 dni brez prestanka. V teh petindvajsetih dnevih, kar sem delal (en vikend, se pravi dva dni sem bil prost), sem opravil 232 delovnih ur - torej ni bilo zgolj po 8 ur na dan - vsak dan, petek in svetek!
Nadure? Ja, nabirajo se, mogoče jih bom kdaj lahko tudi izkoristil.
Koliko bi lahko bil fraj? Če bi naenkrat pokoristil ostanek lanskega dopusta, ves letošnji dopust in višek ur in bi 30.4. delal zadnjič, potem bi v službo spet prišel šele 9.7. Si lahko to privoščim? Aha, ja, seveda, in potem bo svizec zavil čokolado...
Kaj je razvajena ta mladina! Če mora delat kakšen dan več, je že povsem izmučeno in frderbano. Bemtiš, ni čudno, da rodnost pada. Saj se jim najbrž niti j**at ne da... Ma da jo dobim gor vrh hriba, bi vidla, kako se dela!