Lahko je nam tuki pisat, ko nismo v taki situaciji, ampak vseeno ...
O?itno je, da se sama ?eli? prepri?at v nekaj, v kar v resnici dvomi?. Vsi smo kdaj v taki situaciji, ko ti razum govori nekaj, 'srce' pa drugo. Logi?no je, da si jezna nase, ker si bila do pred kratkim prepri?ana, da ima? vse raz?i??eno in naj se zgodi karkoli, te ne more zamajati. Pa vendar ni tako ... Predvidevam, da si si z negativnimi ?ustvi ustvarila precej druga?en vtis o o?etu, kot pa je ta mogo?e v realnosti. No?em ga sicer opravi?evat, ampak predstavljaj si kako je bilo njemu, ko te je videl.
Ena od poglavitnih lastnosti ljudi je, da nas je strah. In to celo ?ivljenje. Ko smo starej?i tega morda ni opazit na pvi pogled, ampak strah vedno obstaja. Kaj ?e se je o?e 22 let spra?eval podobno kot ti, pa mu je zmanjkalo poguma da bi kaj storil, ker so mu bodisi to prepre?evale ?ene (po prebranem sklepam, da je imel za tvojo mamo ?e 2), ?e bolj verjetno pa je, da ga je bilo strah izzida, saj je obstajala velika verjetnost, da ga bo? tudi sama zavrnila. ?e je vsaj malo normalen, se namre? zaveda kaj je storil in mu je tega ?al.
Kot re?eno ... vem da nam je lahko pisat o tem, ko nismo v isti situaciji, pa vendar ... sama si zdaj odrasla, na stvari gleda? bolj zrelo kot v otro?kih letih in sklepam, da si sposobna nekega normalnega pogovora. Zakaj se ne dobi? z njim in pogovori? ter izve? njegovo plat resnice? To?i? ga lahko kadarkoli, ?e ti bo to v uteho, pozabila pa ga ne bo? nikoli, saj je tvoj o?e in tega ne more? spremenit. Definitivno pa ti bo la?je, ?e se ne bo? dnevno spra?evala, kaj pa ?e je v resnici druga?en, kaj pa ?e je bil sobotni vtis napa?en, ker od presene?enja ni znal reagirat, kaj pa ...