Copy/Paste:
Iz cikla Refleksije
Nekaj misli o trenutni krizi v Ukrajini
Po razpustitvi Varšavskega pakta je zaradi ohranitve uravnoteženosti, ki je pogoj za stabilnost in mir v svetu, Nato obljubil, da se ne bo širil proti Rusiji. Kasneje se je izkazalo, da je to bila zgolj prazna obljuba, zato je Rusija primorana ščititi svoje interese na območju, ki ji zgodovinsko pripada. Dejstvo je, da Rusija teritorialno ne ogroža niti zahodne Evrope, še manj pa Anglijo ali ZDA, Nato pa s svojimi vojaškimi bazami vedno bolj prodira na vzhod, kjer Rusija želi ohraniti svoje geopolitične interese, kar je povsem normalno in naravno. Ob tem je prav tako potrebno povedati, da NATO ni, kot se to prikazuje, v funkciji zaščite demokracije, ampak je njegova funkcija v širjenju političnih in ekonomskih interesov ZDA ter držav, ki so članice Nata, predvsem seveda interesov Nemčije in Francije. Manjše članice Nata, kot je Slovenija, so zgolj postranskega pomena. Kar se tiče Slovenije je jasno, da zaradi pridružitve k NATU nima pomembne koristi. Rusija Slovenije teritorialno ne ogroža, Slovenija pa se s sodelovanjem v Natu kot soudeleženka, v različnih posegih Nata po svetu, priključuje k tistim, ki imajo v Natu velik vpliv in od tega tudi koristi, ki pa jih Slovenija nima. Slovenska politika v tem primeru ne deluje modro, saj bi za nas bilo bolje, da bi delovala s pozicije nevtralne države ter se udeleževala tistih misij, za katere bi bili prepričani, da ne ogrožajo miru. Kot članica Nata pa mora Slovenija sodelovati tudi tam, kjer je lahko ogrožen mir. In to se pravkar dogaja v sporu med Natom - oziroma njegovimi glavnimi akterji, kot so ZDA, Nemčija, Francija, Anglija - ter Rusijo, ki v primeru Ukrajine ne dovoli, da bi interesi Zahoda tam prevzeli odločujoč vpliv. Glavni problem v tem sporu je torej, da približevanje Nata k mejam Rusije ogroža njeno varnost. Tisti, ki pravijo, da je Nato obrambna organizacija, zavajajo javnost, ki političnega zakulisja ne pozna.
Prav je, da se v tem zapisu delno osvetli vsaj nekaj dejstev, s katerimi slabo poučena javnost prav tako ni seznanjena. Od leta 2009 Nato in Zahod z »Vzhodnim partnerstvom«, v katerega so vključene nekatere postsovjetske države - Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Moldavija in Ukrajina - vlogo Rusije potiskata iz okoliških držav, ki predstavljajo ozemlje zgodovinske Rusije. Leta 2014 se je zgodil prevrat v Ukrajini. Rusko prebivalstvo je v delu Ukrajine s tem prevratom začutilo nevarnost v tem, da Zahod želi uporabiti Ukrajino kot primer poti, po kateri se Ukrajina oddaljuje od Rusije, čeprav je Ukrajina zgodovinsko ozemlje Rusije. Več kot 25. milijonov Rusov je ostalo izven Rusije. Cilj Zahoda je, da se Rusija vrne v meje, ki jih je imela pred Petrom Velikim. To pa je seveda za Rusijo nesprejemljivo, zato tega ne bo nikoli dovolila.
ZDA in Rusija gledata ena na drugo kot na silo, ki je v propadanju. ZDA je uspelo v mednarodni javnosti Rusijo postaviti v defenzivno pozicijo, da se bi tako zrahljala njena potreba po samozaščiti, kar pa je zelo nevarno.
Eksistencialni interes Evropske unije, razen Nemčije in Francije je, da ima normalne odnose z Rusijo, ker je Rusija del evropske civilizacije. Zato se že v nekaterih članicah EU pojavljajo zahteve po politiki, ki ne bi smela delovati zgolj v interesu Nemčije in Francije ter seveda Amerike, ki na prefinjen način slabi tudi vlogo EU, saj si s tem zagotavlja večji in lažji vpliv v Evropi.
Prav je, če se pove tudi to, da se v Ukrajini legalno manifestira neonacizem. Štefana Bandero, ki je bil neonacistični sodelavec, je Viktor Juščenko razglasil za heroja Ukrajine. Rusija je bila zaradi tega zelo strpna.
Minski sporazum se prav tako ne izvaja, kar je za Rusijo nesprejemljivo. V tem mirovnem dogovoru, po pogajanjih v Minsku leta 2015, ki so ga dosegli voditelju Ukrajine, Rusije, Francije in Nemčije, ki temelji na sporazumu iz Minska, sklenjenem septembra 2014, je bila, če od 13. točk omenim samo dve, predvidena popolna prekinitev ognja v regijah Doneck in Lugansk, prav tako pa umik težkega orožja ukrajinske vojske za od 50 do 140 kilometrov, kar bi omogočilo vzpostavitev tamponskega območja. Poleg normandijske četverice so mirovni sporazum podpisali proruski separatisti in kontaktna skupina za Ukrajino, torej Rusija, Ukrajina in Ovse.
Kriza seveda ni lokalizirana na Ukrajino, ker napredovanje Nata ter vpliv Zahoda vse do ruskih mej kaže, da Zahod želi Rusijo oslabiti, kar lahko pripelje do širših posledic. Zato ta konflikt zahodni mediji prikazujejo kot konflikt širših razmer, čeprav je jasno, da Rusija ni ozemeljsko nevarna Evropski uniji, prav tako pa tudi ne ZDA, oziroma Zahodu. Rusija zgolj na svojem geopolitičnem območju želi ohraniti svojo vlogo in zaščito ruskega prebivalstva, kar je logično. Zato je prav, da se odkrito pove, da Zahod ne spoštuje varšavskega dogovora, kjer je zapisano, da se Nato ne sme približati ruski meji, kar pa je Natov namen. Tega očitnega dejstva ni mogoče prikriti z nobeno medijsko manipulacijo.
Prikazovanje Rusije kot agresorja, Zahoda pa kot tistega, ki ščiti Ukrajino, je povsem neresno, neresnično in zavajajoče. Razmere v Ukrajini je zato potrebno razumeti v tem kontekstu.
Putin kot odgovoren državnik ne bo šel dalje od te poteze, ki jo je pravkar naredil, seveda, če v to ne bo prisiljen. Zadnja Putinova izjava je, da je v interesu Rusije, da brezpogojno zaščiti varnost njenih državljanov. Da pa hkrati tudi ščiti interese Rusov, ki živijo v Ukrajini, pa je prav tako logično.
Zahod, predvsem Nemčija, Francija, Anglija in ZDA, bo moral doumeti, da konflikt v Ukrajini ni produktiven, sploh pa ne, če pride do morebitne vojne, ki bi imela dolgoročne negativne posledice za mir v svetu ter bi ustavila dosedanji proces udejanjanja miroljubne, konsenzualne mednarodne politike.
Podpora Janeza Janše Ukrajini ter napovedan obisk pri ukrajinskem premieru Denisu Šmigelu ter predsedniku Ukrajine Volodimirju Zelenskem, v podporo približevanja standardom evroatlantskih integracij, kaže na njegovo nerazumevanje tega problema, za Slovenijo pa ne pomeni nič vzpodbudnega, razen to, da sili v ospredje, pa čeprav vsaj za trenutek, da bi naš trenutni premier dobil občutek pomembnosti, ki mu v igri velikih sil ne pripada.
Prostor bo potrebno prepustiti razumni, umirjeni diplomaciji, ki edina lahko prepreči, da ne bi prišlo do posledic prevelikih apetitov, podobnim tistim iz krute preteklosti.
Borut Petrovič Vernikov
