?tefan je povabil svojo mamo na ve?erjo v svoje ?tudentsko stanovanje.
Med ve?erjo je njegova mama ugotovila, da je njegova sostanovalka Julija
zelo lepo dekle. ?e nekaj ?asa ji je po glavi rojila misel, da imata
morda le tesnej?i odnos. Nenadoma se je po?utila nesigurno... Med ve?erjo ju
je opazovala. Ve?krat se je vpra?ala, ali ima ?tefan z lepo sostanovalko
mogo?e le ve? skupnega, kot normalno oko lahko vidi. ?tefan je videl
zami?ljeno mamo in rekel:
Draga mama, vem kaj misli?, ampak lahko mi verjame?, ona je samo moja
sostanovalka in ni? ve?! ?ez slab teden pravi Julija:
?tefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogre?am majhen lonec. Nikjer ga
ne najdem!
?tefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama nesla s seboj, vseeno pa ji
bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal:
Draga mama, ne re?em, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne re?em,
da ga nisi vzela. Dejstvo pa je, da odkar si bila pri nama na ve?erji,
pogre?ava lonec.
Tvoj ?tefan.
Nekaj dni kasneje je dobil ?tefan pismo. Odpre ga in bere:
Dragi ?tefan, ne re?em, da ti z Julijo spi?, in tudi ne re?em, da ti z
Julijo ne spi?. Dejstvo pa je, da ?e bi ona spala v SVOJI postelji, bi
lonec ?e zdavnaj na?la...
Tvoja mama